Tina in fantje
Letos smo dobro začeli. Učbenike in delovne zvezke smo za vse tri mulce naročili že konec junija. Po preostalo opremo smo šli, še preden se je v knjigarnah in papirnicah konec avgusta začela nemogoča gneča. Čeprav sredi počitnic smo nato vse popoldne vneto zavijali in podpisovali knjige, zvezke in preostalo šolsko kramo.
Poleg tega je naše stanovanje bogatejše za dve doma izdelani pisalni mizi, ker je bil že skrajni čas, da vsak od otrok dobi kotiček, kjer bo lahko v miru opravljal vse, kar je med šolskim letom treba. V tem duhu so bile šolske torbe v nizkem štartu že sredi zadnjega avgustovskega dne. Prvega septembra pa so bili v šoli dvajset minut pred začetkom pouka!
Zalomilo se je edino pri copatih. Šele ko sem zagledala njihove sošolce, ki so med počitnicami zrasli vsaj za pol glave, mi je postalo jasno, da bodo lanski copati premajhni. Hitra rošada od najstarejšega proti najmlajšemu je prinesla bolj klavrn rezultat – dva od treh sta šolsko leto začela v nogavicah.
Ampak to nam ni vzelo poguma. Seveda nisem na vrat na nos letela v trgovino s čevlji, da bi bosonogima kar v razred in še pred začetkom pouka dostavila nove copate. Včasih si pač bos.
Sem pa v zvezi s tem, kako bo v novem šolskem letu, tako kot vsakič na začetku septembra, sklenila sledeče:
Domače naloge, referati in plakati so njihova skrb. Če imaš tri otroke, službo, vsak dan vsaj eno žehto in še vse, kar spada k veliki družini, ti kaj drugega sploh ne preostane. Sploh če nočeš biti že oktobra fuč.
Moja skrb je, da družinsko življenje organiziram tako, da bodo imeli otroci za šolsko delo vsak dan sproti dovolj časa in miru. S fotosintezo, prilastki, gravitacijo in drugo svetovno vojno naj se kar sami ukvarjajo. Jaz sem se nekoč že, ne dá se mi še enkrat (oziroma še trikrat). Če česa ne razumejo, lahko vprašajo. To pa je tudi to.
Ocene bodo, kakršne bodo. Naučila sem se jih ignorirati. Veliko pomembneje se mi zdi, da otrok naredi največ, kar zmore.
Demokracijo pri odločanju o tem, katere dejavnosti bodo obiskovali in koliko jih bo, smo ukinili že zdavnaj. Ker oni bi vse, midva pa nisva taksista, ki bi jih vse popoldneve razvažala z enega konca Ljubljane na drugega.
Tudi čakalnih ur ni v najinem sistemu. Načeloma bodo hodili samo na tiste dejavnosti, na katere lahko grejo sami. Pa tudi če to pomeni samo na dvorišče pred hišo ali v gozd za njo.
Preganjanje sem in tja in preživljanje popoldnevov z vrstniki po mojem koristi bolj kot prenatrpani urniki in do zadnje minute sprogramirani dnevi, na katere je obsojenih vedno več današnjih otrok. Za otroke je najbolje, če se igrajo zunaj in če se igrajo med sabo. Pa da se v njihovo igro ne vmešavaš preveč.
Ko sem bila majhna, smo doma skoraj vsak dan skupaj jedli tako kosilo kot večerjo. Kaj takega danes ni več mogoče. Ampak če otroci ne hodijo na sto in eno dejavnost, lahko družina za skupno mizo sede vsaj zvečer. In nekaj dobrega poje. Žal nam ne znese vsak dan, ampak se trudimo. Super nam je, če pred koncem dneva skupaj eno rečemo.
Televizija bo čez teden ugasnjena, elektronske igrače pa v uporabi ob koncih tedna. Pa še to samo takrat, ko bo deževalo. Sicer bomo počeli druge stvari. Včasih bomo tudi gledali v luft.
Veliko raziskav kaže, da otroci premalo spijo. Pri nas uro odhoda v posteljo vsako leto prilagodimo starosti otrok, potem se pa potrudimo, da se je držimo. Letos bodo hodili spat ob devetih. Brez debate. Takoj po branju in crkljanju v veliki postelji, kar ostaja naš obvezen ritual, čeprav vsi trije že sami berejo.
Preostanek večera bo rezerviran za naju ali za to, da včasih vsak posebej kam greva. Ker tudi to potrebuješ, če hočeš, da družina dobro deluje.
Pa še nekaj sem sklenila – če ne bo vedno šlo, kot sem si zamislila, ne bo konec sveta. Pomembno je, da vsi naredimo, kar zmoremo. Zgodi se, da ne moreš nič. Včasih si pač bos.
